2.779,6 km v sedmih dneh preko štirih držav z dvema otrokoma (Maki 13 mesecev, Tiana 9 let).

Naš road trip na Azurno obalo in v Provanso. Z ne tako velikim, ampak varčnim Renault Cliom, ki se je izkazal za zelo velik avto, saj smo poleg vse prtljage imeli notri še komplet opremo za kampiranje – šotor, mizo, stole, indukcijo, posodo, nekaj suhe hrane, spalke, vzglavnike, odeje in še bi lahko naštevala. 🙂 Aja, pa še Makijev voziček 🙂

Če rečem, da smo zelo načrtovali – nismo. Z Darkom sva prebrala nekaj blogov, jaz sem imela v glavi bleščeče modro morje Azurne obale in vijolična polja sivke, tisti občutek, ko se sprehajaš po pisanih ulicah srednjeveških mest in kako videti čimveč v tem tednu dni. Ker sem zaljubljena v potovalne priročnike Eyewitness – je bil tudi ta del priprav in del izleta. Darko je sicer podobno pot prevozil nekaj let nazaj, ko je šel na roadtrip v Španijo, tako da me je malo bremzal, če ne bi se moje približno planiranje kmalu znašlo kar do Barcelone :-). Torej – začrtala sva si približno pot, malo poguglala za prenočišči, nič rezervirala in verjela v to, da bodo to prekrasne počitnice. Kljub temu, da se je točno dan prej zgodil teroristični napad v Nici, ko je tovornjak zapeljal v množico ljudi 😦

1. DAN: Borovnica – Avstrija – Cortina d’Ampezzo – Gardsko Jezero

Prvi dan smo se odpravili na pot zelo zelo zgodaj zjutraj mimo Kranjske Gore, čez Avstrijo proti našemu prvemu cilju – Gardskemu jezeru. Pot čez Avstrijo in Italijo je prekrasna, preko hribov in dolin, čez Dolomite. Večkrat smo se ustavili, da smo se malo razhodili, pojedli, popili, poslikali prekrasno pokrajino in se odpeljali novim dogodivščinam naproti.

Naš prvi večji postanek je bil Cortina d’Ampezzo. Najbolj znana kot smučarski raj pozimi. Prizorišče zimskih olimpijskih iger leta 1956. Kraj, kjer stiskamo pesti na tekmah svetovnega pokala v smučanju. Kraj, kjer so snemali film James Bond. Kraj, ki je poleti malo manj turističen, pa vseeno mrgoli ljudi. Kraj, kjer se lahko poleti na malo več kot 1.200 metrih nadmorske višine ohladimo.

Sprehod po središču mesta je prijeten, v oči stopi predvsem bazilika svetega Filipa in Jakoba iz konca 18. stoletja in mestna hiša v značilnem lokalnem, tirolskem slogu. Hoteli so nanizani eden poleg drugega, če ni hotel, je apartma. Zdi se, da mestece živi za (zimski) turizem. V času našega obiska so imeli lokalno kolesarsko tekmovanje, tako da smo bili deležni tudi navijaškega vzdušja.

Čas nas je priganjal, zato smo se odpravili proti našemu prvotnemu planu – najti kamp ob Gardskem jezeru.

Po poti sva se še odločala ali gremo na zahodno ali vzhodno stran jezera. Ponudba kampov je bila definitivno večja (in cenejša) na vzhodni strani. Čeprav sva se doma nagibala na zahodno stran, sva se na licu mesta odločila za vzhodno stran jezera.

Ko se nam je odprl pogled na jezero, smo zagledali na stotine jadrnic, ki so izkoriščale moč vetra na gladini jezera. Zdaj je prišlo na vrsto drugo vprašanje – kako daleč ob jezeru iti, da začnemo iskati kamp. Glede na plan naslednjega dne, sva se odločila nekje po polovici.

Kampov na tej strani jezera res ni primanjkovalo. Naša (moja) želja je bila, da najdemo kamp ob jezeru, ne na drugi strani ceste. To pa je bilo skoraj nemogoče, saj je cesta potekala ob jezeru, tako da je bilo na desni strani jezero in plaže, na levi pa kampi. Ko sem se sprijaznila s tem, smo začeli iskati prosta mesta po kampih. Kruta realnost – vse polno. Maki in Tiana sta vse prenašala zelo dobro. Midva pa sva imela v rezervi kamp zraven tematskega parka Gardaland, kjer smo kampirali ob obisku Gardalanda in Caneva Aquaparka. No, na koncu smo se znašli tam.

Camping Belvedere je zelo urejen kamp na obali Gardskega jezera. Brez ceste vmes. Parcela je velika, pravzaprav ogromna. Sanitarije so urejene, čiste. Hitro smo postavili šotor, nato se je šel Darko z Makijem in Tiano kopat, jaz sem pripravila vse za večerjo in spanje. Pred spanjem smo odšli še na otroško igrišče v kampu na animacijski večer – mini disko za otroke. Kamp res ponuja veliko, presenetila nas je tudi cena. Če je bila dobri dve leti nazaj nizka, smo tokrat za nočitev plačali 62€.

No, mene je najbolj skrbelo kako bo Maki zaspal. Namreč Maki od rojstva spi v svoji postelji in nismo navajeni spati skupaj. Tako sem, ko je bil čas za spanje šla z njim v šotor. Presenetljivo je zaspal v petnajstih minutah, ni ga motil niti terasni band, ki je igral v bližini. Tudi mi trije smo bili utrujeni, zato smo se kmalu pridružili Makiju.

Zjutraj je sledilo pospravljanje šotora, pakiranje mize, stolov, zajtrk in pot proti Liguriji.

2. DAN: Lago di Garda – Finale Ligure

Drugi dan ni bil toliko zanimiv kot prvi. Večino poti smo opravili po avtocesti, vmes smo se ustavili za kosilo. Zanimivo je postalo šele ko smo se približali Genovi in Ligurijskemu morju. Razgledi na morje, tuneli in viadukti. Z Darkom sva izbrala naključni izvoz – malo pred Savono – in začela gledati, če je kje kakšen pameten kamp. Vožnja čez mesteca, ob obali, s pogledom na arhitekturo, plaže in pristanišča je nas “sovoznike” kar prebudila. Skupaj smo iskali oznake za kampe, dokler se seveda zopet nismo sprijaznili s tem, da kampa ob morju ni, ampak je samo v hribih nad obalo. Tako smo se v mestecu Finale Ligure odločili za kamp del Mulino. Kamp je stal dobrih 30€, kar je bila ugodna rešitev in za to območje čisto povprečna cena.

In svojevrstno doživetje. Avto parkiraš pred kampom. Nato se kar lepo povzpneš do recepcije, na kar dobimo parcelo na najnižji točki – zaradi varnosti, ker imamo malega otroka. In ko sem videla kam dol, daleč dol moramo do naše parcele za eno noč … Mislim, da niti tale blog ne prenese vseh misli in nevihte v moji glavi. Do parcele je namreč peljala strma pot, stopnice. Ja, vem, sami smo izbrali to. Ampak, od vsega šoka niti slikala nisem te strmine. In ja, dobro je bilo da smo bili čisto spodaj, saj so kamp sestavljale terase. Darko je s pomočjo Tiane vse znosil dol, na hitro smo postavili šotor in se odpravili proti plaži.

Plaža je bila v centru mesta, urejena, peščena. Ker je Maki spal, sta morje preizkusila Tiana in Darko, jaz pa sem uživala v senčki, pihljanju vetra in iskanju školjkic in lepih kamenčkov med peskom. Ko se je začelo večeriti, smo se ustavili še v trgovini in se napotili nazaj v kamp kuhati večerjo. Najprej smo ugotovili, da je naš 30 metrski podaljšek prekratek do omarice, ampak so na recepciji prijazno posodili še en podaljšek, tako da smo lahko začeli kuhati večerjo. Po večerji smo dobesedno popadali dol in spali kot top do jutra. Kljub temu, da je direktno pod nami potekala mestna železnica.

3. DAN: Finale Ligure – Monaco – Brignoles

Zjutraj smo pozajtrkovali in z Darkom sva se odločila, da za dva dni rezervirava hotel v Brignolesu, ki je odlična izhodiščna točka za vsaj naslednja dva dni. Nato smo vse znosili po hribu navzgor (ja, navzdol je lažje) v avto in huraaaa. Francija! Tiana se je neizmerno veselila in moram priznati, da jaz tudi.

Naš prvi vrhunec – kneževina Monako, druga najmanjša državica na svetu. Čista asociacija presežnikov za prestiž – bogastvo, davčna oaza, jahte, casinoji, dirka Formule ena … Če je še v začetku 19. stoletja Monaco veljal za najrevnejše mesteca na Azurni obali, je danes obratno. Z razvojem igralništva v četrti Monte Carlo so se družina Grimaldi, ki vlada Monaku od 13. stoletja dalje, rešili bankrota. Če naj bi bili znani po prekletstvu v ljubezni, imajo srečo z denarjem. Zaradi davčno ugodne politike, si je tu našlo prebivališče tudi veliko znanih športnikov in estradnikov. Poleg tega pa se zadnje čase mesto s svojo marino turistično razvija in prinaša še dodaten denar.

Čez dan težko najdeš parkirišče in si privoščiš sprehod – to je bolj priporočljivi storiti ponoči. Se je pa zabavno popeljati čez mesto, sploh po delu, kjer poteka tudi dirka Formule 1, ena najprestižnejših, ki jo Monako gosti od leta 1929.

Po Monaku kar nekaj cest in tudi železnica poteka pod zemljo. Na takšen način so ob gosti poseljenosti lahko najbolj optimizirali infrastrukturo na tako majhnem ozemlju. Tako smo Monako zapustili pod zemljo in se odpravili proti naši naslednji točki – vasici Èze.

Vasica Èze, imenovana tudi orlovo gnezdece, je srednjeveška vasica z ruševinami gradu iz 14. stoletja in bogatim tropskim vrtom. Nahaja se na pečini 427 metrov nad morjem in ob lepem vremenu nudi razgled vse do Korzike. Ampak zagotavljam – tudi ob malo manj lepem vremenu je razgled osupljiv. Toplo pa priporočam, da začnete parkirišče iskati takoj ob vstopu v vasico, saj je romantična vasica kar precej oblegana. Kot zanimivost naj še omenim glavno misel, nekakšen moto tamkajšnjih prebivalcev, ki velja že stoletja: Isis Moriendo Renascor (S smrtjo se ponovno rodimo), njihov simbol pa je feniks, ptica, ki se vedno ponovno rodi iz pepela.

Po obveznem fotkanju in selfijih, smo se odpravili proti našemu današnjemu cilju – hotelu v Brignolesu.

Brignoles je mestece s krasnim izhodiščem za vse naše nadaljnje izlete. Hotel se nahaja ob robu, čisto blizu avtoceste. In kar je najboljše – ima bazen! Veselje Tiane je bilo nepopisno in seveda je komaj čakala, da ga lahko preizkusi. Soba je tipična za Ibis budget – majhna, ampak udobna. Glede na to, da ima Tiana svojo posteljo, ne ostane nič prostora za Makijevo prenosno posteljico. Huh, spet bomo spali skupaj.

4. DAN: Brignoles – Gorges du Verdon – Brignoles

Zagotovo najbolj adrenalinski dan. Po zajtrku smo se odpravili proti enemu najlepših kanjonov v Evropi – kanjonu Gorges du Verdon, ki je dobil ime po smaragdno zeleni barvi reke Verdon, ki izvira na 2819 metrih nadmorske višine v jugozahodnih Alpah. Reka preteče 166 kilometrov dolgo pot, zagotovo je najbolj fascinantnih 25 kilometrov čez kanjon. V kanjon smo zavili v vasici Castellane. Prvi del poti je bil lahek in zanimiv. V enem od kampu, ki jih ob reki kar mrgoli, smo se ustavili na kavi. Potem se je pot začela vzpenjati. Kanjon je ozek in strm, pečine pa so globoke od 250 pa vse do okoli 700 metrov. Raj za plezalce in planince. Čez kanjon so organizirane razgledne točke, kjer lahko parkiraš avto in uživaš v razgledu. Če je na začetku še prijetno, se z vzpenjanjem – vsaj pri meni – to spremeni v adrenalinsko doživetje. Ko vidiš orla in helikopter, ki letita pod tabo, potem je to to. Tokrat bodo slike povedale več kot besede:

Na koncu kanjona se nahaja akumulacijsko jezero Lac de Sainte-Croix, kjer smo si privoščili zasluženo osvežitev.

5. DAN: Brignoles – Le Pradet – Brignoles

Peti dan je bil dan za poležavanje. Na Azurni obali. Odpravili smo se v mestece Le Pradet, ki se nahaja med Toulonom in Hyeres. Od parkirišča do plaže vodi senčna gozdna pot. Mivkasta plaža. Zelo malo sence, ampak smo našli zavetje pod borovcem. Uživancija. Odklop.

6. DAN: Brignoles – Valensole – Saint Maximin la Sainte Baume – Brignoles 

Moram priznati – dan, ki sem ga najbolj čakala. Polja sivke! Tisti občutek, da si res bil v Provansi. Pokrajina, ki je navdihnila največje slikarje – meni ljubega Van Gogha, tu so našli navdih tudi Cezzane, Renoir, Picasso in še kdo. Zaradi podnebja je pokrajina več kot primerna za gojenje rož in sivke, posledično razvoja parfumske industrije. Na poti v Valensole tako pelješ mimo svetovno znane tovarne L’Occitane v kraju Manosque. 

Pokrajina je znana tudi po vinorodnih gričih in izdelavi vrhunskih vin. Tu sta si 500 hektarov veliko posestvo kupila tudi zdaj že slavna ločenca Angelina Jolie in Brad Pitt.

Tipične za Provanso so tudi črne olive, sončnično olje, česen, timijan, bazilika, rožmarin in druge začimbe. Barvito, okusno in dišeče.

Polja sivke se začnejo pred mestom Valensole. To niso polja, to so plantaže! Seveda smo ustavili avto in se pridružili drugim turistom v tekanju po polju sivke in fotografiranju te lepote na tisoč in en način. Glede na čas smo res ujeli zadnje trenutke, saj je sivka že skoraj odcvetela. Če bi šli še enkrat, bi definitivno za potovanje izbrali zadnji teden v juniju. Ampak vijolična pravljica je bila še vedno tu! In ko se ustaviš pri enem polju, se pelješ naprej, vidiš drugega, pa tretjega, pa … tako do mesteca Valensole. Pod starim centrom mesteca je brezplačno parkirišče, kjer smo pustili avto in v nekaj minutkah prispeli peš v center mesteca. Mestece, ki ima tisti provansalski utrip. Čarobne uličice. Povsod vonj po sivki. Mini trgovinice in kavarnice. Mesto, ki živi za turizem in sivko. Tu smo se sprehodili in si privoščili kosilo.

Na poti nazaj nikakor ni šlo brez ustavljanja na poljih sivke in sončnic ter obiska ene izmed prodajaln spominkov, ki so kar sredi polj.

Nazaj grede smo se ustavili v mestu Saint-Maximin-la-Sainte-Baume. Mesto je znano po fantastični gotski baziliki iz 12. stoletja, posvečeni Mariji Magdaleni. Od brezplačnega parkirišča do bazilike se sprehodiš čez prijeten park, nato čez nekaj simpatičnih ulic in si tam. Gotska krasotica. In legenda pravi, da so v baziliki shranjeni posmrtni ostanki same Marije Magdalene. Le ta naj bi po prihodu v Francijo kot puščavnica v jami La-Sainte-Baume preživela poslednjih 30 let v samoti in molitvi.

V katedrali, v bližini oltarja lahko tako vidimo lobanjo Marije Magdalene ovite v zlato obličje. Krasen kraj, za razlago tipične gotske arhitekture otroku. In krasen kraj za zgodbe.

7.DAN: Brignoles – Saint Tropez – Šmartno ob Paki

Zadnji dan. Ko pomisliš na vožnjo domov – te mine. Pa vendar je bilo vredno. In na poti nazaj nas čaka še eno doživetje: gospod Saint Tropez. Mesto zabave. Mesto nočnega življenja. In mesto jaht. Avto smo parkirali v ulici tik ob centru. Sprehodili smo se najprej proti morju. Jahta. Še večja jahta. Pa še večja jahta. Osupljive jahte. Osebje na jahtah. Bogataši, ki se zabavajo. Pot ob morju je prava paša za oči. Mesto, ki je našlo prostor v pesmi Pink Floydov, pa Aerosmithov in zadnje čase popularne “Welcome to Saint Tropez” DJ Antoina. Mesto, ki je bilo zatočišče seks simbola Brigitte Bardot iz 60-ih let prejšnjega stoletja. In mesto, ki je danes statusni simbol za vse tako ali drugače premožne ljudi. In paša za oči za nas, navadne smrtnike. 🙂

Sprehod po starem delu je zopet paša za oči in magnet za fotografiranje. Še zadnje doživetje na našem road tripu.

Na poti domov se v avtu zabavamo s štetjem tunelov od Nice do bližine Genove, kjer avtocesta zavije na sever. Super zabava! Veste koliko smo jih našteli? 128. Pa nismo prepričani, če je številka prava 🙂

Dan se je tako prevesil v večer, otroka sta spala, mi pa smo počasi hiteli proti domu. Darko je bil res car! Varno je prevozil sleherni kilometer na naši poti.

Otroka sta bila fantastična. Road trip brez njiju ne bi bil pravi road trip. Vse smo speljali brez težav.

Naporno? Malo. Bi ponovili? Ja, ampak bi si ogledali še kaj drugega. Ker Provansa je kot čarobni vrt, poln različnih doživetij.