Sardinija – evropski Maldivi

Za junijski dopust sva planirala road trip na Švedsko. In potem sva si dober mesec pred odhodom premislila, še danes ne vem zakaj in kako, in se odločila za road trip na Sardinijo.

Aksel je imel malo več kot pol leta, Maki tri leta.

Vse skupaj smo mogli natempirati na obnovo kuhinje, ki smo jo res prenavljali od vrha do tal, da bomo odsotni v času, ko se bo izravnalna masa na tleh vlivala in sušila.

Pakiranje je bilo pestro, že kar standardno zadnjo sekundo.

Darko je karte za trajekt rezerviral dober mesec prej preko spletne strani https://www.aferry.com/. Preizkusil je več variant in izbral cenovno ugodno opcijo. Sicer sva najprej razmišljala o nočni vožnji s trajektom, ampak se je na koncu nočna vožnja z avtom in dnevna s trajektom izkazala za najbolj optimalno. Seveda sem si jaz še zadnjo sekundo namislila, da bi se vračali preko Civitavecchie in si ogledali še Rim. Če pa smo že tako blizu, no 🙂

Vožnja Livorno – Olbia, kabina, kosilo za 3 osebe ter povratna karta Olbia – Civitavecchia in 3 kosila so nas stala 280€.

Od doma smo se odpravili ob 22:00, ko sem spakirala še zadnje malenkosti.

Aksel je zaspal takoj, Maki pa je bil tako vznemirjen, da je že pred avtocesto spraševal, če bomo kmalu na morju. No, tudi njega je kmalu zmanjkalo.

Naš prvi cilj je bil Livorno, z vmesnim postankom v Pisi, če ne bomo po poti zgubili preveč časa. Z Darkotom sva se med vožnjo menjavala, fanta pa sta spala. Aksel je celo prvič v življenju prespal noč – brez zbujanja.

V Piso smo prispeli ob 5:20. Rana ura, zlata ura. In tokrat se je res izkazala za zlato, saj smo doživeli čudovit sončni vzhod in si ogledali znamenitosti v vsej njihovi veličini v miru.

Ker časa vseeno ni bilo na pretek, smo obiskali “samo” Trg oziroma Polje čudes. Le tega sestavljajo pokopališče, katedrala, krstilnica in seveda poševni stolp.

Ker smo bili zgodnji, ni bilo ljudi, ni bilo gneče in imela sem občutek, da je Pisa samo naša.

Po hitrem ogledu smo se odpravili proti pristanišču v Livornu, ki velja za eno največjih pristanišč v Italiji. Po dobri uri in pol čakanja, smo se vkrcali na trajekt za Sardinijo, natančneje Olbio. Darko je šel po ključe kabine, ki se je izkazala za najboljšo odločitev ever. Midva sva namreč celo noč prebedela, čakala nas je osem urna vožnja do Sardinije. Tako smo si lahko privoščili nekaj uric skupnega brezskrbnega spanca, nekaj pa sva si pošteno razdelila – eden spi, drugi čuva otroka 🙂 Vmes smo skočili še na kosilo, ki roko na srce ni nekaj ekstra, ampak je pa prišlo prav. Tako je vožnja do Olbie minila zelo hitro.

Od Olbie, do La Ciaccie, kjer smo imeli preko airbnb rezerviran apartma je bilo 85 kilometrov, oziroma dobro uro in pol vožnje. Vožnja je potekala po notranjosti otoka, kar je ubilo vsa moja pričakovanja, kako bom končno videla te fantastične plaže in obalo Sardinije.

Apartma je bil krasen, iskreno, lepši kot na slikah. Za 30€ na dan je v bistvu bil top. Kuhinja z vso posodo, pralni stroj, hladilnik, zamrzovalnik, tv in krasen, velik bazen zunaj, v katerem smo bili večinoma sami, saj še ni bilo navala turistov.

Sardinija je drugi največji sredozemski otok, ki je po površini malo večja od Slovenije in ima približno 1.650.000 prebivalcev. Zaradi njene južne lege, temperature skoraj nikoli ne padejo pod 10°C, več dežja pa se lahko pričakuje od novembra do nekje marca.

Cene goriva so kar precej višje od tistega, kar smo navajeni tako iz Slovenije, kot tudi celinske Italije. Na otoku je tudi “avtocesta”, za katero pa ni potrebno plačati cestnin. Omejitev je v večini 90 km/h, na nekaterih predelih celo 110 km/h.

Javni prevoz je na Sardiniji precej slab, razen v mestih kot so Alghero, Olbia in Cagliari.

Hrano in pijačo smo kupovali v EuroSpinu ali Lidlu, kruh pa seveda v sosednji pekarni. Cene so primerljive našim.

PLAŽE

Vsak dan smo si izbrali eno do dve plaži, ki smo ju obiskali. Ja, ne glede na vse, plaže so tisto, zaradi česa prideš na Sardinijo. Če me na ostalih dopustih žene tudi zgodovinsko-umetniško-arhitekturni duh, ga na Sardiniji ni bilo kaj dosti naokoli.

Sardinija ima več kot 2000 kilometrov obalnega pasu, kar pomeni več kot 500 čudovitih plaž, ena lepša od druge. Ne pravijo ji zastonj evropski Maldivi. Plaže označene z zeleno zastavico so plaže primerne za družine. Poleg dolgih plaž, luštnih majhnih zalivčkov, strmih klifov in skritih jam, so na Sardiniji tudi plaže za nudiste in pasje plaže.

Prvi dan smo malo tipali, zato smo dopoldne šli kar na lokalno plažo v La Ciacci.

Popoldne smo se prestavili na nekaj kilometrov oddaljeno plažo blizu mesteca Valledoria – Spiaggia di San Pietro. Plaža je mivkasta, dolga nekaj kilometrov, pogled nese vse do Castelsarda. Parkirišče je urejeno ob plaži in stane 60 centov na uro.

Drugi dan smo obiskali plažo v bližini Alghera. Med mestom in Neptunovo jamo smo našli mivkasto plažo, parkirišče pa je seveda bilo plačljivo – 3€ za tri ure. Plaža je bila precej natrpana, vendar luštna.

Popoldne smo se zapeljali do vhoda v Neptunovo jamo ( Grotta di Nettuno), ki se nahaja cca 25 km stran od Alghera, vendar jo zaradi malih otrok nismo obiskali.

Do jame namreč vodi 654 stopnic z rta Capo Caccia. Za ogled kraške jame zaračunajo seveda tudi vstopnino. Cena za odrasle je 13€, medtem ko je za otroke od 3-12 let cena 7€. Če se želite izogniti stopnicam, se do jame lahko pride tudi z ladjico, vendar vas bo to stalo za odraslega še vsaj dodatnih 15€ več, za otroke pa vsaj 7€ več (odvisno od ladijske družbe).

Pozno popoldne smo si privoščili še zabavo v bazenu pred apartmajem.

Naslednji dan smo se odpravili proti najbolj znameniti plaži – Stintino oziroma La Pelosa.

Na poti smo se najprej ustavili na mestni plaži v Porto Torres. Zakaj? Kul nam je bilo. To je tisto, ko nekaj vidiš, se ustaviš in greš na plažo. Najbolj zanimivo mi je bilo, da je na plažo prišlo kar nekaj ljudi v poslovnih oblekah. Slekli so se, skočili v morje, se posušili, oblekli nazaj v poslovna oblačila in s čevlji v roki odkorakali proti mestu. Namesto malice – skok v morje, zakaj pa ne.

No, La Pelose nismo videli ta dan (in tudi naslednje dni ne). Smo pa našli nam eno najlepših plaž, kjer sicer kar piha, ampak občutek je pa kot da si na Maldivih (čeprav še tudi tam nismo bili).

Offroad do plaže na Stintinas je bil vreden. Vreden vsega rukanja, prašne ceste in vseh dvomov kam za vraga gremo.

Na poti nazaj je sledil še obvezen postanek pri slonu – Roccia dell’Ellefante. 🐘 Nisi bil na Sardiniji, če nisi vidu slona. 🐘

Nov dan – nov cilj. Tokrat Capo Testa.

Prva plaža je bila pri mestecu Rena Majore. Sicer je plaža opevana, nam ni bila nekaj posebnega, zato smo tudi kar hitro nadaljevali pot naprej.

Naš naslednji cilj je bil rt Capo Testa. Po pričakovanju je bilo tam kar polno, komaj smo dobili (plačljivo) parkirišče. Najbolj zanimivo je bilo, da je na rt vodila ozka cesta, na obeh straneh ceste pa sta bili plaži. Na eni strani skalnata, na drugi pa mivkasta. Tukaj smo preživeli prijetno popoldne.

Ena najboljših stvari na Sardiniji je, da najdeš krasno plažo po pomoti. Vozili smo se po cesti in vidli sipine ob cesti. Nekaj parkiranih avtomobilov. Ustavili smo, Darko je šel pogledati in voila – nova krasna plaža, nekje blizu Marine di Sorso 🙂

Popoldne smo se odločili za bazen pred apartmajem, zvečer pa za sprehod po La Ciacci. Čeprav na splošno nismo imeli srečanja s komarji, nas je ta večer popikalo. Na sprehodu smo videli mini zabaviščni park in smo peljali Makija skakati na trampolin. Prisežem, da toliko komarjev še v življenju nisem vidla na kupu. 10 minut, ki jih je imel Maki na voljo za skakanje je bilo dolgih kot ure. Aksla sem prekrila celega s tetra plenico, ker nisem uspela sproti odganjati vseh komarjev.

Naslednji dan smo šli raziskovati območje med Algherom in Stintinom. Ta del je poln klifov, zato smo našli plažo v mestecu Argentiera. Ni bilo slabo, nismo pa bili tudi nekaj ful navdušeni.

Predzadnji dan našega bivanja smo se odpravili na eno najbolj opevanih plaž na Sardiniji – Is Arutas ali Riževo plažo. Iz La Ciaccie smo do tja potrebovali malo manj kot dve uri in pol.

Parkirnina je tu med višjimi – 3,5€ za 2 uri. Do plaže vodi lesena potka, plaža sama pa je res nekaj posebnega. Ime Riževa plaža je dobila po majhnih zrncih kremenčevega peska, ki izgledajo kot riž. Tudi barve peska so fascinantne, saj najdemo od bele, do roza, zelene, modre, kar naredi plažo edinstveno.

Za zadnji plažni dan smo si izbrali plažo v bližini – Li Junchi di Badesi, saj naju je popoldne čakalo pakiranje in čiščenje apartmaja.

Plaža je del skoraj 10 kilometrov dolge peščene plaže. Krasno je, ker zaradi njene velikosti ni gužve in lahko res uživaš.

Zadnji dan smo se odpravili nazaj proti Olbiji. Na poti sva se malo igrala z navigacijo (ne počnite tega) in pristali smo na hmm, temu ne vem niti če se lahko reče cesta. No, konec dober – vse dobro. V pristanišče smo prispeli pravočasno. Z ladjarjem Tirrenia smo odpluli do prstanišča Civitavecchia, kjer nas je čakala že nova dogodivščina – raziskovanje Rima.

Road trip čez Italijo na Azurno obalo in v Provanso

2.779,6 km v sedmih dneh preko štirih držav z dvema otrokoma (Maki 13 mesecev, Tiana 9 let).

Naš road trip na Azurno obalo in v Provanso. Z ne tako velikim, ampak varčnim Renault Cliom, ki se je izkazal za zelo velik avto, saj smo poleg vse prtljage imeli notri še komplet opremo za kampiranje – šotor, mizo, stole, indukcijo, posodo, nekaj suhe hrane, spalke, vzglavnike, odeje in še bi lahko naštevala. 🙂 Aja, pa še Makijev voziček 🙂

IMG_20160722_203947

Če rečem, da smo zelo načrtovali – nismo. Z Darkom sva prebrala nekaj blogov, jaz sem imela v glavi bleščeče modro morje Azurne obale in vijolična polja sivke, tisti občutek, ko se sprehajaš po pisanih ulicah srednjeveških mest in kako videti čimveč v tem tednu dni. Ker sem zaljubljena v potovalne priročnike Eyewitness – je bil tudi ta del priprav in del izleta. Darko je sicer podobno pot prevozil nekaj let nazaj, ko je šel na roadtrip v Španijo, tako da me je malo bremzal, če ne bi se moje približno planiranje kmalu znašlo kar do Barcelone :-). Torej – začrtala sva si približno pot, malo poguglala za prenočišči, nič rezervirala in verjela v to, da bodo to prekrasne počitnice. Kljub temu, da se je točno dan prej zgodil teroristični napad v Nici, ko je tovornjak zapeljal v množico ljudi 😦

  1. DAN: Borovnica – Avstrija – Cortina d’Ampezzo – Gardsko Jezero

BOR-GAR

Prvi dan smo se odpravili na pot zelo zelo zgodaj zjutraj mimo Kranjske Gore, čez Avstrijo proti našemu prvemu cilju – Gardskemu jezeru. Pot čez Avstrijo in Italijo je prekrasna, preko hribov in dolin, čez Dolomite. Večkrat smo se ustavili, da smo se malo razhodili, pojedli, popili, poslikali prekrasno pokrajino in se odpeljali novim dogodivščinam naproti.

Naš prvi večji postanek je bil Cortina d’Ampezzo. Najbolj znana kot smučarski raj pozimi. Prizorišče zimskih olimpijskih iger leta 1956. Kraj, kjer stiskamo pesti na tekmah svetovnega pokala v smučanju. Kraj, kjer so snemali film James Bond. Kraj, ki je poleti malo manj turističen, pa vseeno mrgoli ljudi. Kraj, kjer se lahko poleti na malo več kot 1.200 metrih nadmorske višine ohladimo.

Sprehod po središču mesta je prijeten, v oči stopi predvsem bazilika svetega Filipa in Jakoba iz konca 18. stoletja in mestna hiša v značilnem lokalnem, tirolskem slogu. Hoteli so nanizani eden poleg drugega, če ni hotel, je apartma. Zdi se, da mestece živi za (zimski) turizem. V času našega obiska so imeli lokalno kolesarsko tekmovanje, tako da smo bili deležni tudi navijaškega vzdušja.

Čas nas je priganjal, zato smo se odpravili proti našemu prvotnemu planu – najti kamp ob Gardskem jezeru.

Po poti sva se še odločala ali gremo na zahodno ali vzhodno stran jezera. Ponudba kampov je bila definitivno večja (in cenejša) na vzhodni strani. Čeprav sva se doma nagibala na zahodno stran, sva se na licu mesta odločila za vzhodno stran jezera.

Ko se nam je odprl pogled na jezero, smo zagledali na stotine jadrnic, ki so izkoriščale moč vetra na gladini jezera. Zdaj je prišlo na vrsto drugo vprašanje – kako daleč ob jezeru iti, da začnemo iskati kamp. Glede na plan naslednjega dne, sva se odločila nekje po polovici.

Kampov na tej strani jezera res ni primanjkovalo. Naša (moja) želja je bila, da najdemo kamp ob jezeru, ne na drugi strani ceste. To pa je bilo skoraj nemogoče, saj je cesta potekala ob jezeru, tako da je bilo na desni strani jezero in plaže, na levi pa kampi. Ko sem se sprijaznila s tem, smo začeli iskati prosta mesta po kampih. Kruta realnost – vse polno. Maki in Tiana sta vse prenašala zelo dobro. Midva pa sva imela v rezervi kamp zraven tematskega parka Gardaland, kjer smo kampirali ob obisku Gardalanda in Caneva Aquaparka. No, na koncu smo se znašli tam.

Camping Belvedere je zelo urejen kamp na obali Gardskega jezera. Brez ceste vmes. Parcela je velika, pravzaprav ogromna. Sanitarije so urejene, čiste. Hitro smo postavili šotor, nato se je šel Darko z Makijem in Tiano kopat, jaz sem pripravila vse za večerjo in spanje. Pred spanjem smo odšli še na otroško igrišče v kampu na animacijski večer – mini disko za otroke. Kamp res ponuja veliko, presenetila nas je tudi cena. Če je bila dobri dve leti nazaj nizka, smo tokrat za nočitev plačali 62€.

No, mene je najbolj skrbelo kako bo Maki zaspal. Namreč Maki od rojstva spi v svoji postelji in nismo navajeni spati skupaj. Tako sem, ko je bil čas za spanje šla z njim v šotor. Presenetljivo je zaspal v petnajstih minutah, ni ga motil niti terasni band, ki je igral v bližini. Tudi mi trije smo bili utrujeni, zato smo se kmalu pridružili Makiju.

Zjutraj je sledilo pospravljanje šotora, pakiranje mize, stolov, zajtrk in pot proti Liguriji.

2. DAN: Lago di Garda – Finale Ligure

LAG-LIG

Drugi dan ni bil toliko zanimiv kot prvi. Večino poti smo opravili po avtocesti, vmes smo se ustavili za kosilo. Zanimivo je postalo šele ko smo se približali Genovi in Ligurijskemu morju. Razgledi na morje, tuneli in viadukti. Z Darkom sva izbrala naključni izvoz – malo pred Savono – in začela gledati, če je kje kakšen pameten kamp. Vožnja čez mesteca, ob obali, s pogledom na arhitekturo, plaže in pristanišča je nas “sovoznike” kar prebudila. Skupaj smo iskali oznake za kampe, dokler se seveda zopet nismo sprijaznili s tem, da kampa ob morju ni, ampak je samo v hribih nad obalo. Tako smo se v mestecu Finale Ligure odločili za kamp del Mulino. Kamp je stal dobrih 30€, kar je bila ugodna rešitev in za to območje čisto povprečna cena.

In svojevrstno doživetje. Avto parkiraš pred kampom. Nato se kar lepo povzpneš do recepcije, na kar dobimo parcelo na najnižji točki – zaradi varnosti, ker imamo malega otroka. In ko sem videla kam dol, daleč dol moramo do naše parcele za eno noč … Mislim, da niti tale blog ne prenese vseh misli in nevihte v moji glavi. Do parcele je namreč peljala strma pot, stopnice. Ja, vem, sami smo izbrali to. Ampak, od vsega šoka niti slikala nisem te strmine. In ja, dobro je bilo da smo bili čisto spodaj, saj so kamp sestavljale terase. Darko je s pomočjo Tiane vse znosil dol, na hitro smo postavili šotor in se odpravili proti plaži.

Plaža je bila v centru mesta, urejena, peščena. Ker je Maki spal, sta morje preizkusila Tiana in Darko, jaz pa sem uživala v senčki, pihljanju vetra in iskanju školjkic in lepih kamenčkov med peskom. Ko se je začelo večeriti, smo se ustavili še v trgovini in se napotili nazaj v kamp kuhati večerjo. Najprej smo ugotovili, da je naš 30 metrski podaljšek prekratek do omarice, ampak so na recepciji prijazno posodili še en podaljšek, tako da smo lahko začeli kuhati večerjo. Po večerji smo dobesedno popadali dol in spali kot top do jutra. Kljub temu, da je direktno pod nami potekala mestna železnica.

3. DAN: Finale Ligure – Monaco – Brignoles

LIG-BRI

Zjutraj smo pozajtrkovali in z Darkom sva se odločila, da za dva dni rezervirava hotel v Brignolesu, ki je odlična izhodiščna točka za vsaj naslednja dva dni. Nato smo vse znosili po hribu navzgor (ja, navzdol je lažje) v avto in huraaaa. Francija! Tiana se je neizmerno veselila in moram priznati, da jaz tudi.

Naš prvi vrhunec – kneževina Monako, druga najmanjša državica na svetu. Čista asociacija presežnikov za prestiž – bogastvo, davčna oaza, jahte, casinoji, dirka Formule ena … Če je še v začetku 19. stoletja Monaco veljal za najrevnejše mesteca na Azurni obali, je danes obratno. Z razvojem igralništva v četrti Monte Carlo so se družina Grimaldi, ki vlada Monaku od 13. stoletja dalje, rešili bankrota. Če naj bi bili znani po prekletstvu v ljubezni, imajo srečo z denarjem. Zaradi davčno ugodne politike, si je tu našlo prebivališče tudi veliko znanih športnikov in estradnikov. Poleg tega pa se zadnje čase mesto s svojo marino turistično razvija in prinaša še dodaten denar.

Čez dan težko najdeš parkirišče in si privoščiš sprehod – to je bolj priporočljivi storiti ponoči. Se je pa zabavno popeljati čez mesto, sploh po delu, kjer poteka tudi dirka Formule 1, ena najprestižnejših, ki jo Monako gosti od leta 1929.

Po Monaku kar nekaj cest in tudi železnica poteka pod zemljo. Na takšen način so ob gosti poseljenosti lahko najbolj optimizirali infrastrukturo na tako majhnem ozemlju. Tako smo Monako zapustili pod zemljo in se odpravili proti naši naslednji točki – vasici Èze.

Vasica Èze, imenovana tudi orlovo gnezdece, je srednjeveška vasica z ruševinami gradu iz 14. stoletja in bogatim tropskim vrtom. Nahaja se na pečini 427 metrov nad morjem in ob lepem vremenu nudi razgled vse do Korzike. Ampak zagotavljam – tudi ob malo manj lepem vremenu je razgled osupljiv. Toplo pa priporočam, da začnete parkirišče iskati takoj ob vstopu v vasico, saj je romantična vasica kar precej oblegana. Kot zanimivost naj še omenim glavno misel, nekakšen moto tamkajšnjih prebivalcev, ki velja že stoletja: Isis Moriendo Renascor (S smrtjo se ponovno rodimo), njihov simbol pa je feniks, ptica, ki se vedno ponovno rodi iz pepela.

Po obveznem fotkanju in selfijih, smo se odpravili proti našemu današnjemu cilju – hotelu v Brignolesu.

Brignoles je mestece s krasnim izhodiščem za vse naše nadaljnje izlete. Hotel se nahaja ob robu, čisto blizu avtoceste. In kar je najboljše – ima bazen! Veselje Tiane je bilo nepopisno in seveda je komaj čakala, da ga lahko preizkusi. Soba je tipična za Ibis budget – majhna, ampak udobna. Glede na to, da ima Tiana svojo posteljo, ne ostane nič prostora za Makijevo prenosno posteljico. Huh, spet bomo spali skupaj.

IMG_20160718_172240

4. DAN: Brignoles – Gorges du Verdon – Brignoles

Verdon

Zagotovo najbolj adrenalinski dan. Po zajtrku smo se odpravili proti enemu najlepših kanjonov v Evropi – kanjonu Gorges du Verdon, ki je dobil ime po smaragdno zeleni barvi reke Verdon, ki izvira na 2819 metrih nadmorske višine v jugozahodnih Alpah. Reka preteče 166 kilometrov dolgo pot, zagotovo je najbolj fascinantnih 25 kilometrov čez kanjon. V kanjon smo zavili v vasici Castellane. Prvi del poti je bil lahek in zanimiv. V enem od kampu, ki jih ob reki kar mrgoli, smo se ustavili na kavi. Potem se je pot začela vzpenjati. Kanjon je ozek in strm, pečine pa so globoke od 250 pa vse do okoli 700 metrov. Raj za plezalce in planince. Čez kanjon so organizirane razgledne točke, kjer lahko parkiraš avto in uživaš v razgledu. Če je na začetku še prijetno, se z vzpenjanjem – vsaj pri meni – to spremeni v adrenalinsko doživetje. Ko vidiš orla in helikopter, ki letita pod tabo, potem je to to. Tokrat bodo slike povedale več kot besede:

Na koncu kanjona se nahaja akumulacijsko jezero Lac de Sainte-Croix, kjer smo si privoščili zasluženo osvežitev.

5. DAN: Brignoles – Le Pradet – Brignoles

Le Pradet

Peti dan je bil dan za poležavanje. Na Azurni obali. Odpravili smo se v mestece Le Pradet, ki se nahaja med Toulonom in Hyeres. Od parkirišča do plaže vodi senčna gozdna pot. Mivkasta plaža. Zelo malo sence, ampak smo našli zavetje pod borovcem. Uživancija. Odklop.

6. DAN: Brignoles – Valensole – Saint Maximin la Sainte Baume – Brignoles 

Valensole

Moram priznati – dan, ki sem ga najbolj čakala. Polja sivke! Tisti občutek, da si res bil v Provansi. Pokrajina, ki je navdihnila največje slikarje – meni ljubega Van Gogha, tu so našli navdih tudi Cezzane, Renoir, Picasso in še kdo. Zaradi podnebja je pokrajina več kot primerna za gojenje rož in sivke, posledično razvoja parfumske industrije. Na poti v Valensole tako pelješ mimo svetovno znane tovarne L’Occitane v kraju Manosque. 

Pokrajina je znana tudi po vinorodnih gričih in izdelavi vrhunskih vin. Tu sta si 500 hektarov veliko posestvo kupila tudi zdaj že slavna ločenca Angelina Jolie in Brad Pitt.

Tipične za Provanso so tudi črne olive, sončnično olje, česen, timijan, bazilika, rožmarin in druge začimbe. Barvito, okusno in dišeče.

Polja sivke se začnejo pred mestom Valensole. To niso polja, to so plantaže! Seveda smo ustavili avto in se pridružili drugim turistom v tekanju po polju sivke in fotografiranju te lepote na tisoč in en način. Glede na čas smo res ujeli zadnje trenutke, saj je sivka že skoraj odcvetela. Če bi šli še enkrat, bi definitivno za potovanje izbrali zadnji teden v juniju. Ampak vijolična pravljica je bila še vedno tu! In ko se ustaviš pri enem polju, se pelješ naprej, vidiš drugega, pa tretjega, pa … tako do mesteca Valensole. Pod starim centrom mesteca je brezplačno parkirišče, kjer smo pustili avto in v nekaj minutkah prispeli peš v center mesteca. Mestece, ki ima tisti provansalski utrip. Čarobne uličice. Povsod vonj po sivki. Mini trgovinice in kavarnice. Mesto, ki živi za turizem in sivko. Tu smo se sprehodili in si privoščili kosilo.

Na poti nazaj nikakor ni šlo brez ustavljanja na poljih sivke in sončnic ter obiska ene izmed prodajaln spominkov, ki so kar sredi polj.

Nazaj grede smo se ustavili v mestu Saint-Maximin-la-Sainte-Baume. Mesto je znano po fantastični gotski baziliki iz 12. stoletja, posvečeni Mariji Magdaleni. Od brezplačnega parkirišča do bazilike se sprehodiš čez prijeten park, nato čez nekaj simpatičnih ulic in si tam. Gotska krasotica. In legenda pravi, da so v baziliki shranjeni posmrtni ostanki same Marije Magdalene. Le ta naj bi po prihodu v Francijo kot puščavnica v jami La-Sainte-Baume preživela poslednjih 30 let v samoti in molitvi.

V katedrali, v bližini oltarja lahko tako vidimo lobanjo Marije Magdalene ovite v zlato obličje. Krasen kraj, za razlago tipične gotske arhitekture otroku. In krasen kraj za zgodbe.

7.DAN: Brignoles – Saint Tropez – Šmartno ob Paki

FRA-SLO

Zadnji dan. Ko pomisliš na vožnjo domov – te mine. Pa vendar je bilo vredno. In na poti nazaj nas čaka še eno doživetje: gospod Saint Tropez. Mesto zabave. Mesto nočnega življenja. In mesto jaht. Avto smo parkirali v ulici tik ob centru. Sprehodili smo se najprej proti morju. Jahta. Še večja jahta. Pa še večja jahta. Osupljive jahte. Osebje na jahtah. Bogataši, ki se zabavajo. Pot ob morju je prava paša za oči. Mesto, ki je našlo prostor v pesmi Pink Floydov, pa Aerosmithov in zadnje čase popularne “Welcome to Saint Tropez” DJ Antoina. Mesto, ki je bilo zatočišče seks simbola Brigitte Bardot iz 60-ih let prejšnjega stoletja. In mesto, ki je danes statusni simbol za vse tako ali drugače premožne ljudi. In paša za oči za nas, navadne smrtnike. 🙂

Sprehod po starem delu je zopet paša za oči in magnet za fotografiranje. Še zadnje doživetje na našem road tripu.

Na poti domov se v avtu zabavamo s štetjem tunelov od Nice do bližine Genove, kjer avtocesta zavije na sever. Super zabava! Veste koliko smo jih našteli? 128. Pa nismo prepričani, če je številka prava 🙂

Dan se je tako prevesil v večer, otroka sta spala, mi pa smo počasi hiteli proti domu. Darko je bil res car! Varno je prevozil sleherni kilometer na naši poti.

Otroka sta bila fantastična. Road trip brez njiju ne bi bil pravi road trip. Vse smo speljali brez težav.

Naporno? Malo. Bi ponovili? Ja, ampak bi si ogledali še kaj drugega. Ker Provansa je kot čarobni vrt, poln različnih doživetij.