Za junijski dopust sva planirala road trip na Švedsko. In potem sva si dober mesec pred odhodom premislila, še danes ne vem zakaj in kako, in se odločila za road trip na Sardinijo.

Aksel je imel malo več kot pol leta, Maki tri leta.

Vse skupaj smo mogli natempirati na obnovo kuhinje, ki smo jo res prenavljali od vrha do tal, da bomo odsotni v času, ko se bo izravnalna masa na tleh vlivala in sušila.

Pakiranje je bilo pestro, že kar standardno zadnjo sekundo.

Darko je karte za trajekt rezerviral dober mesec prej preko spletne strani https://www.aferry.com/. Preizkusil je več variant in izbral cenovno ugodno opcijo. Sicer sva najprej razmišljala o nočni vožnji s trajektom, ampak se je na koncu nočna vožnja z avtom in dnevna s trajektom izkazala za najbolj optimalno. Seveda sem si jaz še zadnjo sekundo namislila, da bi se vračali preko Civitavecchie in si ogledali še Rim. Če pa smo že tako blizu, no 🙂

Vožnja Livorno – Olbia, kabina, kosilo za 3 osebe ter povratna karta Olbia – Civitavecchia in 3 kosila so nas stala 280€.

Od doma smo se odpravili ob 22:00, ko sem spakirala še zadnje malenkosti.

Aksel je zaspal takoj, Maki pa je bil tako vznemirjen, da je že pred avtocesto spraševal, če bomo kmalu na morju. No, tudi njega je kmalu zmanjkalo.

Naš prvi cilj je bil Livorno, z vmesnim postankom v Pisi, če ne bomo po poti zgubili preveč časa. Z Darkotom sva se med vožnjo menjavala, fanta pa sta spala. Aksel je celo prvič v življenju prespal noč – brez zbujanja.

V Piso smo prispeli ob 5:20. Rana ura, zlata ura. In tokrat se je res izkazala za zlato, saj smo doživeli čudovit sončni vzhod in si ogledali znamenitosti v vsej njihovi veličini v miru.

Ker časa vseeno ni bilo na pretek, smo obiskali “samo” Trg oziroma Polje čudes. Le tega sestavljajo pokopališče, katedrala, krstilnica in seveda poševni stolp.

Ker smo bili zgodnji, ni bilo ljudi, ni bilo gneče in imela sem občutek, da je Pisa samo naša.

• 

• 

• 

Po hitrem ogledu smo se odpravili proti pristanišču v Livornu, ki velja za eno največjih pristanišč v Italiji. Po dobri uri in pol čakanja, smo se vkrcali na trajekt za Sardinijo, natančneje Olbio. Darko je šel po ključe kabine, ki se je izkazala za najboljšo odločitev ever. Midva sva namreč celo noč prebedela, čakala nas je osem urna vožnja do Sardinije. Tako smo si lahko privoščili nekaj uric skupnega brezskrbnega spanca, nekaj pa sva si pošteno razdelila – eden spi, drugi čuva otroka 🙂 Vmes smo skočili še na kosilo, ki roko na srce ni nekaj ekstra, ampak je pa prišlo prav. Tako je vožnja do Olbie minila zelo hitro.

• 

• 

Od Olbie, do La Ciaccie, kjer smo imeli preko airbnb rezerviran apartma je bilo 85 kilometrov, oziroma dobro uro in pol vožnje. Vožnja je potekala po notranjosti otoka, kar je ubilo vsa moja pričakovanja, kako bom končno videla te fantastične plaže in obalo Sardinije.

Apartma je bil krasen, iskreno, lepši kot na slikah. Za 30€ na dan je v bistvu bil top. Kuhinja z vso posodo, pralni stroj, hladilnik, zamrzovalnik, tv in krasen, velik bazen zunaj, v katerem smo bili večinoma sami, saj še ni bilo navala turistov.

• 

• 

• 

Sardinija je drugi največji sredozemski otok, ki je po površini malo večja od Slovenije in ima približno 1.650.000 prebivalcev. Zaradi njene južne lege, temperature skoraj nikoli ne padejo pod 10°C, več dežja pa se lahko pričakuje od novembra do nekje marca.

Cene goriva so kar precej višje od tistega, kar smo navajeni tako iz Slovenije, kot tudi celinske Italije. Na otoku je tudi “avtocesta”, za katero pa ni potrebno plačati cestnin. Omejitev je v večini 90 km/h, na nekaterih predelih celo 110 km/h.

Javni prevoz je na Sardiniji precej slab, razen v mestih kot so Alghero, Olbia in Cagliari.

Hrano in pijačo smo kupovali v EuroSpinu ali Lidlu, kruh pa seveda v sosednji pekarni. Cene so primerljive našim.

PLAŽE

Vsak dan smo si izbrali eno do dve plaži, ki smo ju obiskali. Ja, ne glede na vse, plaže so tisto, zaradi česa prideš na Sardinijo. Če me na ostalih dopustih žene tudi zgodovinsko-umetniško-arhitekturni duh, ga na Sardiniji ni bilo kaj dosti naokoli.

Sardinija ima več kot 2000 kilometrov obalnega pasu, kar pomeni več kot 500 čudovitih plaž, ena lepša od druge. Ne pravijo ji zastonj evropski Maldivi. Plaže označene z zeleno zastavico so plaže primerne za družine. Poleg dolgih plaž, luštnih majhnih zalivčkov, strmih klifov in skritih jam, so na Sardiniji tudi plaže za nudiste in pasje plaže.

Prvi dan smo malo tipali, zato smo dopoldne šli kar na lokalno plažo v La Ciacci.

• 

• 

Popoldne smo se prestavili na nekaj kilometrov oddaljeno plažo blizu mesteca Valledoria – Spiaggia di San Pietro. Plaža je mivkasta, dolga nekaj kilometrov, pogled nese vse do Castelsarda. Parkirišče je urejeno ob plaži in stane 60 centov na uro.

• 

• 

Drugi dan smo obiskali plažo v bližini Alghera. Med mestom in Neptunovo jamo smo našli mivkasto plažo, parkirišče pa je seveda bilo plačljivo – 3€ za tri ure. Plaža je bila precej natrpana, vendar luštna.

• 

• 

• 

Popoldne smo se zapeljali do vhoda v Neptunovo jamo ( Grotta di Nettuno), ki se nahaja cca 25 km stran od Alghera, vendar jo zaradi malih otrok nismo obiskali.

Do jame namreč vodi 654 stopnic z rta Capo Caccia. Za ogled kraške jame zaračunajo seveda tudi vstopnino. Cena za odrasle je 13€, medtem ko je za otroke od 3-12 let cena 7€. Če se želite izogniti stopnicam, se do jame lahko pride tudi z ladjico, vendar vas bo to stalo za odraslega še vsaj dodatnih 15€ več, za otroke pa vsaj 7€ več (odvisno od ladijske družbe).

• 

• 

• 

• 

Pozno popoldne smo si privoščili še zabavo v bazenu pred apartmajem.

• 

• 

• 

Naslednji dan smo se odpravili proti najbolj znameniti plaži – Stintino oziroma La Pelosa.

Na poti smo se najprej ustavili na mestni plaži v Porto Torres. Zakaj? Kul nam je bilo. To je tisto, ko nekaj vidiš, se ustaviš in greš na plažo. Najbolj zanimivo mi je bilo, da je na plažo prišlo kar nekaj ljudi v poslovnih oblekah. Slekli so se, skočili v morje, se posušili, oblekli nazaj v poslovna oblačila in s čevlji v roki odkorakali proti mestu. Namesto malice – skok v morje, zakaj pa ne.

• 

• 

No, La Pelose nismo videli ta dan (in tudi naslednje dni ne). Smo pa našli nam eno najlepših plaž, kjer sicer kar piha, ampak občutek je pa kot da si na Maldivih (čeprav še tudi tam nismo bili).

Offroad do plaže na Stintinas je bil vreden. Vreden vsega rukanja, prašne ceste in vseh dvomov kam za vraga gremo.

• 

• 

• 

Na poti nazaj je sledil še obvezen postanek pri slonu – Roccia dell’Ellefante. 🐘 Nisi bil na Sardiniji, če nisi vidu slona. 🐘

• 

• 

Nov dan – nov cilj. Tokrat Capo Testa.

Prva plaža je bila pri mestecu Rena Majore. Sicer je plaža opevana, nam ni bila nekaj posebnega, zato smo tudi kar hitro nadaljevali pot naprej.

• 

• 

Naš naslednji cilj je bil rt Capo Testa. Po pričakovanju je bilo tam kar polno, komaj smo dobili (plačljivo) parkirišče. Najbolj zanimivo je bilo, da je na rt vodila ozka cesta, na obeh straneh ceste pa sta bili plaži. Na eni strani skalnata, na drugi pa mivkasta. Tukaj smo preživeli prijetno popoldne.

• 

• 

• 

• 

Ena najboljših stvari na Sardiniji je, da najdeš krasno plažo po pomoti. Vozili smo se po cesti in vidli sipine ob cesti. Nekaj parkiranih avtomobilov. Ustavili smo, Darko je šel pogledati in voila – nova krasna plaža, nekje blizu Marine di Sorso 🙂

• 

• 

• 

Popoldne smo se odločili za bazen pred apartmajem, zvečer pa za sprehod po La Ciacci. Čeprav na splošno nismo imeli srečanja s komarji, nas je ta večer popikalo. Na sprehodu smo videli mini zabaviščni park in smo peljali Makija skakati na trampolin. Prisežem, da toliko komarjev še v življenju nisem vidla na kupu. 10 minut, ki jih je imel Maki na voljo za skakanje je bilo dolgih kot ure. Aksla sem prekrila celega s tetra plenico, ker nisem uspela sproti odganjati vseh komarjev.

• 

• 

• 

Naslednji dan smo šli raziskovati območje med Algherom in Stintinom. Ta del je poln klifov, zato smo našli plažo v mestecu Argentiera. Ni bilo slabo, nismo pa bili tudi nekaj ful navdušeni.

• 

Predzadnji dan našega bivanja smo se odpravili na eno najbolj opevanih plaž na Sardiniji – Is Arutas ali Riževo plažo. Iz La Ciaccie smo do tja potrebovali malo manj kot dve uri in pol.

Parkirnina je tu med višjimi – 3,5€ za 2 uri. Do plaže vodi lesena potka, plaža sama pa je res nekaj posebnega. Ime Riževa plaža je dobila po majhnih zrncih kremenčevega peska, ki izgledajo kot riž. Tudi barve peska so fascinantne, saj najdemo od bele, do roza, zelene, modre, kar naredi plažo edinstveno.

Za zadnji plažni dan smo si izbrali plažo v bližini – Li Junchi di Badesi, saj naju je popoldne čakalo pakiranje in čiščenje apartmaja.

Plaža je del skoraj 10 kilometrov dolge peščene plaže. Krasno je, ker zaradi njene velikosti ni gužve in lahko res uživaš.

• 

Zadnji dan smo se odpravili nazaj proti Olbiji. Na poti sva se malo igrala z navigacijo (ne počnite tega) in pristali smo na hmm, temu ne vem niti če se lahko reče cesta. No, konec dober – vse dobro. V pristanišče smo prispeli pravočasno. Z ladjarjem Tirrenia smo odpluli do prstanišča Civitavecchia, kjer nas je čakala že nova dogodivščina – raziskovanje Rima.