Na zgodnje jesenske počitnice na grški otok Kos smo se odpravili v začetku septembra 2015. Tri odrasle osebe, dva otroka – osemletnica in štirimesečnik. Ugodno ponudbo nam je priskrbela turistična agencija Eurogo, ki je uredila letalske karte, namestitev in nas oborožila s koristnimi nasveti in info biltenom, v katerem so bile zbrane osnovne informacije o otoku, za naše nemoteno bivanje in predlogi za izlete. Kar mi je pri agenciji Eurogo všeč, je to, da ti poiščejo res ugodno ponudbo, predlagajo optimalne rešitve in te vnaprej pripravijo na destinacijo. Skoraj tako, kot da bi si vse rezerviral sam, samo da to storijo oni in to s preverjenimi hoteli in leti, brez da porabiš ure in ure za iskanje raznih kombinacij in prebiranj ocen o destinacijah, hotelih in tako naprej.

Vir slike: http://www.kosinfo.gr

Iz letališča Marco Polo smo vzleteli ob 21:50 in na otoku Kos pristali ob 01:15 zjutraj, dobri dve uri in pol leta. Ko smo šli čez vse carine in že skoraj zapustili letališko stavbo je nečakinja ugotovila, da je njen najljubši konjiček ostal na letalu. Prijazno osebje na letališču je uredilo, da je bil konjiček čez dobrih pet minut v njenih rokah, mi pa smo si medtem naročili taksi do hotela.

Od letališča do hotela je bilo dobrih 15 minut vožnje, kar nas je prišlo 20€. Nastanjeni smo bili na jugozahodnem delu otoka v kraju, imenovanem Kardamena, ki je bil od glavnega mesta Kos oddaljen malo manj kot 30 kilometrov. Na hotelski recepciji so lepo poskrbeli za nas, zato smo bili hitro in brez čakanja v sobi – studiu.

Prostorna soba z mini kuhinjo, kopalnico in balkonom. Popadali smo v posteljo in nestrpno čakali, da si naslednji dan ogledamo okolico.

Otok Kos se nahaja v Egejskem morju, blizu Turčije (mesta Bodrum). Imenujejo ga tudi Hipokratov otok, saj se je tu rodil znameniti Hipokrat, oče moderne medicine, ki je kot prvi ločil bolezen od vere. Priporočam ogled Askleipiona – Hipokratovega učilišča v bližini mesta Kos.

V dolžino meri do 45 kilometrov in čez celotno dolžino otoka pelje ena glavna cesta, od največjega mesta Kos na vzhodu pa do Kefalosa na zahodu. S to cesto so potem povezane manjše ceste, ki vozijo do krajev na 120 kilometrov dolgi obali otoka.

Javni prevoz na otoku je dobro urejen in poceni. Z rumenimi avtobusi se da priti skoraj povsod in v razmeroma hitrem času saj vsi vozijo ali mimo letališča ali v mesto Kos.

Mi smo avtobusni prevoz uporabili za prevoz do plaže in ogled mesta Kos, ter za povratek na letališče zadnji dan.

Za obisk znamenitih plaž do katerih ni javnega prevoza smo za en dan najeli rent-a-car. Gorivo na otoku razumljivo ni ravno poceni, najem avtomobila pa smo po večih povpraševanjih dobili za 50€.

Dopoldne smo se odpeljali na znamenito Paradise beach. Plaža je mivkasta, lepa, brez sence. Naš senčnik nam ni dosti pomagal, saj se je mivka segrela do te mere, da ni bilo za zdržati. Seveda je na plaži cel kup lepo zloženih ležalnikov s pripadajočimi senčniki, ki pa jih zaračunajo po mastnih cenah. Dopust je dopust in otroci so na prvem mestu, zato smo najeli 4 ležalnike in uživali. Morje je bilo čisto, plaža skoraj kot v paradižu, gostinska ponudba okrnjena, ampak zadovoljiva, parking brezplačen.

Popoldan smo se odločili preveriti še drugo plažo. Odpeljali smo se še zahodneje skoraj do mesta Kefalos na Agios Stefanos Beach – največkrat slikano plažo na otoku. Medtem ko sva se z najmlajšim udobno namestila na plaži, so se ostali trije odpravili plavat do bližnjega otočka Kastri, na vrhu katerega so danes ruševine gradu. Na otočku je postavljena kapelica svetega Nikolaja, v belo-modrih barvah. Za osemletno nečakinjo je bilo to doživetje in pol, vsi smo bili ponosni nanjo, da je sama plavala tja in nazaj.

Večer smo zaključili z izletom v gorsko vasico Zia, ki se nahaja v naravnem parku. Čeprav naj bi bila to tipična vasica, od koder je viden najlepši sončni zahod na otoku, vendar trgovinica ob trgovinici in restavracija ob restavraciji tradicionalno spremeni v komercialno. Vsekakor smo si tudi mi dali duška z nakupovanjem spominkov (tradicionalne grške začimbe, ouzo, slaščice iz meda, obvezni magnetki) in z nestrpnostjo pričakali sončni zahod.

Sončni zahod je bil zaradi meglice malo manj veličasten, ne glede na vse pa je privabil trume avtobusov in avtov.

Naslednji dan smo se odpravili z javnim prevozom v največje mesto – Kos. Začenjala se je ravno begunska kriza in tisto, kar smo doma gledali po televiziji, je zdaj bilo tu. Najprej smo se sprehodili po starem delu mesta, kjer nas je deloma spremljal grozljiv in žalosten pogled na begunce in na čolne s katerimi so se pripeljali.

Nato smo zavili na del, kjer je bila plaža. Tukaj je bila situacija malo drugačna. Senčniki in ležalniki zastonj (iskreno – za brisače ni bilo prostora), v lasti od barov nanizanih ob obali. Temu bi se lahko reklo, da smo bili na plaži kot ribe v konzervi. Ampak preživeli smo še enega v nizu krasnih dni.

Najbrž nam bo najbolj ostal v spominu izlet na vulkanski otok v bližini Kosa – Nisyros. Iz Kosa do Nisyrosa vozijo trajekti ali ladjice, ki jih v večini najamejo lokalne agencije. Otok, ki se otepa turizma in ki se ponaša z večjimi kraterji vulkana. Avtobus nas je pripeljal do kraterja, kjer smo izstopili. Na vhodu na območje smo dobili gradivo. Midva z najmlajšim članom sva počakala zgoraj, medtem ko so se ostali trije spustili v globino kraterja. Tla v kraterju so vroča, zato je pomembna primerna obutev, iz tal se ponekod dviga para in vrela voda, vendar je pot po kateri se lahko hodi, primerno označena. Vse skupaj spremlja močan vonj žvepla, ki ostane vse do pranja oblačil. Za osemletnico je bilo to noro doživetje, seveda pa smo si za spomin kupili tudi kamnine iz pravega vulkana :-).

Teden dni na otoku Kos je minil hitro. Če povzamem: krasen preprost hotel z bazenom v bližini plaže, okusna lokalna hrana, fantastične plaže, nepozabni izleti po otoku in čaroben izlet na vulkanski otok Nisyros. Čas je minil prehitro.

Priporočamo družinam? Ja.

Se bomo vrnili? Mogoče. Ampak ne zaradi otoka samega, temveč ker te Grški otoki zasvojijo. In si želiš vsakič na novega :-).