Praga. Moja Praga. Končno sem lahko mojima fantoma pokazala mojo Prago. Iz Ljubljane do Prage je približno 700 kilometrov. Maki je imel 7 mesecev, zato smo se na pot odpravili ponoči. Ustavljali smo se, ko se je Maki prebudil oziroma na 2-3 ure. Vzela sva ga iz avtosedeža, previla, malo smo se pretegnili, ga nahranili in smo šli naprej.

V Prago smo prispeli zjutraj, okoli devetih. Najprej smo zavili na del Prage, po imenu Pankrac, kjer sta doma naša znanca – Honza in Janča. Pri njih smo spili kavo, Maki pa je raziskoval njuno stanovanje. Tu smo tudi vse štiri dni pred njunim blokom pustili parkiran avto, saj je parkiranje v centru Prage precej drago.

Po kavi smo se odpravili do hotela. Hotel Bologna Residence ima tri zvezdice in se nahaja v centru Prage, v neposredni bližini Betlehemske kapele in blizu Karlovega mostu. Cena je bila ugodna – 148€ za tri nočitve z zajtrkom, za vse tri. Sicer je bilo na recepciji malo gneče, smo bili pa zato več kot prijetno presenečeni. Ker smo bili družina z malim otrokom so nas dali v visoko pritličje. Ko smo stopili v sobo, to ni bila soba ampak je bila več kot odlična soba. Prvi del sobe je bila mini kuhinja s štedilnikom, hladilnikom in osnovno posodo. Velika kopalnica z masažno kadjo. Ogromna spalnica z otroško posteljo in ko sva odprla še ena vrata – savna! Waaau 🙂 Sicer savne nisva imela časa izkoristiti, ampak je bila pa vseeno prijetno presenečenje.

Najprej smo se malo spočili, potem pa smo se odpravili na poznopopoldanski sprehod do Vaclavskih namesti.

Naslednji dan smo imeli plan, da gremo na Hradčane, kasneje pa raziskovati center. Sprehodili smo se mimo Narodnega gledališča preko mosta Legii na Malo Strano. Tam smo počakali na tramvaj številka 22 in se popeljali do  Praškega gradu.

Praški grad je ena najbolj obiskanih znamenitosti v Pragi in je vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov kot najdaljši antični grad na svetu. Grad se je skozi zgodovino spreminjal, zato je na njem opaziti več različnih slogov, svoj pečat je pustil tudi naš največji slovenski arhitekt – Jože Plečnik.

Sprehodili smo se do katedrale svetega Vita, kjer je med drugim pokopana tudi Barbara Celjska. Ena meni najljubših gotskih stavb. Ne vem več kolikokrat sem stala pred njo, kolikokrat sem bila v njej, pa me še vedno fascinira.

Ob 12ih smo bili na Hradčanskih namesteh. Takrat je obvezen ogled menjave straže. Ker se vedno zbere kar velika množica ljudi, je priporočljivo biti tam kakšno minutko prej. Po ogledu pa obvezno slikanje z obzidja gradu. Eden najljubših razgledov, sploh ob sončnih dneh. Celotna Praga leži pod tabo. Zlate strehe, Vltava, v ozadju televizijski stolp z dojenčki, Žižkov in Višehrad – kraj kjer naj bi mesto nastalo.

Žal nismo imeli sreče z vremenom. Začenjalo je bolj in bolj deževati. Naš plan spustiti se do starega mesta je odplaknil dež. Namesto tega smo pohiteli na tramvaj, iz tramvaja na metro – do enega izmed mojih ljubših shopping centrov – Flore (zeleni metro, postaja Flora).

Na tem mestu bi še omenila fantastičen javni prevoz v Pragi. Dejansko avta tu ne pogrešaš. Praški javni prevoz sestavljajo metro, tramvaji in avtobusi. Pokritost je več kot odlična. Tri proge podzemne železnice povezujejo različne proge Prage – zelena, rumena in rdeča. V ožjem delu centra se križajo, tako da z lahkoto kombiniraš prestope. Meni najljubša oblika prevoza so tramvaji. Prav tako te pripeljejo povsod, pa še okolico opazuješ. Kjer niso postavljene proge za tramvaje in ne vozi metro – so na volju avtobusi. Najlepše od vsega je, da vozovnico lahko kombiniraš za vse tri vrste prevoza. In še najboljša stvar – javni prevoz v Pragi je res poceni. Ampak res poceni. Letna vozovnica za odraslo osebo stane malo manj kot 150€. Poceni, ne? No, midva sva kupila 3-dnevno vozovnico, ki stane 12,5 € na osebo oziroma 310 čeških kron. Otroci do 6 let in pa odrasli nad 70 let imajo brezplačen prevoz.

Zvečer je prenehalo deževati, zato smo se sprehodili po ulicah in uživali v božičnem vzdušju.

Naslednje jutro nas je prebudilo sonce. Veseli smo se odpravili nazaj na grad – po razglede, utrip in doživetje. Peš smo se spustili do Male Strane do obrežja Vltave. Labodi, s soncem obsijan Karlov most.

Nato smo mimo Kafkinega muzeja in prečkali Vltavo čez znameniti, vč kot 500 metrov dolg Karlov most. Seveda se nismo pozabili dotakniti kipa Janeza Nepomuka, saj legenda pravi da če tega ne storiš, se ne boš vrnil v Prago.

Na Karlovem mostu je 30 kipov, večina izvira iz 18. stoletja. Danes je most poln uličnih prodajalcev in pa skorajda ne morete zgrešiti v bližini Smodniškega stolpa ansambla, ki poskrbi za veselje na mostu. Most je žal tudi ena najljubših točk žeparjev, zato previdnost tu ni odveč.

Pot nas je vodila do Staromestskih namesti (namesti = trg). Pozimi je tu božični sejem, poleti priljubljeno mesto za posedanje. Tu je tudi znamenita astronomska ura, imenovana tudi Orloj iz 5. stoletja. Vsako polno uro od 9ih zjutraj do 20ih zvečer je prikaz “sprehoda” apostolov in drugih figur, katere množica pozdravi z velikim aplavzom. Nekateri so navdušeni, drugi razočarani, dejstvo pa je, da je astronomska ura res nekaj posebnega in že stoletja kljubuje času, vojnam in navdušuje mnoge.

V bližini se nahaja eden mojih najljubših kotičkov, s katerim rada razveselim in presenetim vse tiste, ki so prvič v Pragi. Fanta sem peljala v hotel U prince, ki ima na vrhu krasno teraso z razgledom ne samo na Staromestske namesti, ampak tudi na Praški grad in okolico. Tam smo si privoščili pivo in sladico, nato pa se odpravili na kosilo v meni spet eni najljubših pivnic – U medvidku. Pivnica se je nahajala blizu našega hotela in je res ogromna. Spodaj je ogromen prostor, razdeljen v več sob. Eno nadstropje višje je pivovarski muzej, še nadstropje višje pa prostor za zaključene družbe z možnostjo družabnega programa. V pivnici si obvezno privoščim njihov gulaš, ampak tudi ostala ponudba ne zaostaja in je res okusna.

Popoldne smo se odpravili v Židovsko četrt. Poseben del Prage, ki ga je potrebno doživeti. Tam najdemo najstarejšo še delujočo sinagogo v Evropi iz konca 13. stoletja – Staro-novo sinagogo. Posebnost je tudi židovsko pokopališče. Na dokaj malem prostoru je pokopanih po ocenah več kot 100.000 židov. Tu najdemo 12.000 nagrobnikov, vsak pripoveduje svojo zgodbo. Ker je bilo žide prepovedano pokopavati izven obzidja židovske četrti in ker pokopališča niso mogli več širiti, so jih pokopali enega na drugega, včasih tudi 12 trupel enega nad drugim.

Preostali čas smo izkoristili za nakupe spominkov – plišastega Krtka za Makija, Študentsko čokolado za domače in še nekaj drobnarij.

Trije dnevi so minili hitro. Nazaj grede smo se ustavili še pri prijateljici Blanki v Mikulovu – simpatičnem kraju blizu meje z Avstrijo. Domov nas je čakala večerno – nočna vožnja, ki pa je minila hitro.

Predbožična Praga? Nujno doživetje!